[ Pobierz całość w formacie PDF ]

jaz kalkuliram. Niã: tiã  mi0 . Bi midva?«
»Ne bi. Na, vzemi treske in pojdiva priÏigat.«
»Prav. Saj ti pravim, da se ne grem po va0 e. Zanima
me nocoj, Rok, nocoj me zanima, ker me ima in hoãem
dobiti svoje in ker niã ne vem, kako in kaj bo jutri. Zato
sem te lepo vpra0 ala in ne zamerim, ãe noãe0 . Paã kra-
tek stik. Se bom Ïe zna0 la, 0 e vedno se nekako znajdem.
Nekaj papirja bo0 potreboval.«
Ima prav. Vse je vlaÏno in ne bi prijelo brez papirja.
Rok izbrska ves nepotreben papir iz Ïepov. Podtakne in
ukre0 e. Plamenãek se poigrava, oblizne treske, pomodri
138
VOTLINA
BESeDA
in se udu0 i pa se spet razmahne in razplamti. Suhljad
zaprasketa. V svitu ognja se prikaÏejo Polonini razmr-
0 eni, pobeljeni lasje in zblodene oãi.
»Ve0 , Rok, z Juretom se ne ujemava. Nisva si zadost-
na; on ne zadosti mene, jaz njega ne. Sploh ne vem, za-
kaj 0 e voziva skupaj. Menda kar iz navade. Ampak jaz se
znajdem, ãe se le da. Ne bom stradala dedca, majka, da
ga ne bom, ãe ni treba in ãe so 0 e drugi mo0 ki na svetu.«
»Ni se treba spovedovati, Polonca.«
»Saj se ne. Kar tako govorim. âe se mi zdi in ãe mi
prija, govorim. Mi verjame0 , da lahko vãasih z govorje-
njem s kom toliko da ne obãujem & sem se kulturno
izrazila, kaj? Zaãnem govoriti, kako bi in kaj bi, in ãe mi
mo0 ki pripravno odgovarja, se tako razgrejem, da sem
ob sapo in bi bilo dovolj, da bi samo malce pomencali in
bi& Prijetno greje ta kres. Nobene prave vroãine ni zu-
naj.«
»·e bo treba naloÏiti. Potrebovali bomo veliko Ïerja-
vice.«
»Zdaj bi malo dremala.«
»Kar daj.«
»Nekam bi se naslonila. Ni mi dobro.«
»Prinesi si tnalo in se nasloni name.«
»Lepo od tebe, Rok. Ne bom pozabila.«
139
VOTLINA
BESeDA
Morda bo molãala. LaÏje prenese njeno glavo na ra-
menu in njeno kolcanje. Ker ga zdaj spet stiska in posta-
ja neznosno.
Polona prisede in se nasloni nanj. I0 ãe lego in konãno
mu poloÏi glavo na kolena. Samo da molãi. Dotik ga ne
moti. Kakor da ga ni. Ni tako kot prej, ko se je k njemu
privila Dana. âemu je to naredila? âemu se je zatekla k
njemu in mu za hip dala up pa ga takoj nato spet vzela?
Zazre se v ogenj, v Ïar, ki se razÏarja, v plapolajoãe
plamene. In stiska se razblini v Ïarni vibi.
140
VOTLINA
BESeDA
VOTLINA
"
"
 "/I I I
"
"
erjavina v zdolbini splava uga0 a in ne bo je veã ob-
ÎdrÏal: ne bo priloÏil lesnih gob, ne bo je razpihal v
novo Ïarjenje. Njegovo delo je opravljeno. Splav je ob-
delan, izdelan in pripravljen za namen, za plav po vodi.
In o pravem ãasu je delo dogotovljeno.
Ker so roÏe deÏnice odprle svoje liste; ãrvi obroãkar-
ji lezejo iz svojih lukenj, ostrokrilke so priletele s skalov-
ja in Ïe nekaj dni rojijo nad reko, paljevina se vleãe pri
tleh in po vseh teh in drugih znamenjih sklepa, da na-
stopa deÏevna mena. Tudi po zamiku sonca bi rekel, da
prihaja ãas, ko se privalijo temni hlapi, ko se iz njih zaã-
ne zlivati voda med grmenjem gromov in bli0 ãanjem
bliskov, ko povodenj dvigne gladino reke do njegovega
delovi0 ãa in bo lahko odplavil s splavom na plav do
morja, kot mu je bilo obljubljeno in z odnosi prineseno.
Opraviti mora 0 e zadnja opravila, ker se Ïe to moã
lahko zgodi povodenj. Îe od jutra se valijo deÏni hlapi
h goram.
141
VOTLINA
BESeDA
Izdolbe 0 e zadnjo plast oglevine in premaÏe vse z lep-
kim blatom rdeãevine, ki se posu0 i na 0 e toplem izÏga-
nem lesu. Potem 0 e dodela in pripravi odrivni drog iz
debla vitke tisnice.
Ostane mu 0 e to, da zloÏi v vdolbino splava najnuj-
nej0 a orodja in priprave: izbir osti za ribolov, izbir ka-
menih sekir, dolbil, dlet in 0 pil, koÏuhov za odetev, me-
hov za vodo pitnico, pa tudi izbir orodij in oroÏij, ki jih
je izumil.
Vsega ne more. Veliko bo ostalo.
Zapustil bo svojo hrambno votlino, kjer Ïe ves ãas za-
risuje prispomnjena in prine0 ena znamenja: obodje, ki
se ujema v krog, pa zvezane toãke zvezdovja, ki se je pri-
kazovalo nad odprtino hrambne votline, pa zamiki son-
ca, po katerih lahko razloãi premene vremena in letne
mene; tu so tudi oãrti bitij in Ïivali, ki so se mu orisale
v njegovih odnosih, in vsa druga znamenja in orisi pri-
prav in orodij, kakor se jih je domislil in jih obdelal.
Ko se odplavi k morju, bodo prigomazeli votlinarji
ãez brambni ris na njegovo delovi0 ãe in v hrambno vot-
lino: vse bodo prebrskali in prevohljali in nemara tudi
izniãili, kar bo ostalo. Pozna jih, kako vohlja0 ki so, raz-
dorni in nevedni. Nikomur med njimi ne more zapustiti
svojega hrama v hrambo, nikomur ne bodo ti orisi in
znamenja v korist in ne v uporabo.
142
VOTLINA
BESeDA
Tudi njej ne more dopovedati in razloÏiti. Aa bo osta-
la v tej votlinarski zdruÏbi, v tem nezavednem obãestvu,
v tej tolpi, ãeprav mu je obljubljena in bi se potemtakem
morala odplaviti z njim, skupaj z orodji, orodji in pripo-
moãki, ker s plava k morju ni vrnitve, ker reka nikoli ne
vraãa stvari.
Ampak kako bi pripravil Aa, da bi zapustila svoj loÏ v
loÏi0 ãu tukaj0 njega Ïivlja? Ne more je nasiliti, da bi se
odplavila z njim v iskanje morja.
Odkar se je zdanilo, od samega zdanjenja naprej, je ni
bilo na videnje in pogre0 a jo, saj se zadnje ãase prikaÏe
vsak dan, vsako jutro pride in v razmiku pogleduje nje-
gova opravila okrog splava.
Preseneãa ga, da je ni, ko je vendar vse opravljeno in
pripravljeno. KadeÏ zadnjega gori0 ãa je Ïe odnesla sapa
in ga je razkadila po reki navzgor. Iz svojega votlisãa [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]